.
Feministični in queerovski festival RDEČE ZORE
se
skupaj z Lezbično-feministično
univerzo (LFU)
pridružuje avtonomemu antikapitalističnemu bloku
ob
delavskih demonstracijah 17. novembra 2012 v Ljubljani.
ZA reinvencijo družbenega sistema!
ZA enakost in redistribucijo bogastva!
ZA žensko kulturo in umetnost!
PROTI kriminalizaciji samohranilk in starejših.
PROTI neplačanemu reproduktivnem delu žensk.
PROTI redomestifikaciji in reseksualizaciji žensk.
PROTI neoliberalističnemu zatiranju.
V horizontalo!
Izjava Rdečih zor je v obliki intervjuja. Spraševala je Teja Oblak, članica LFU in novinarka feministične oddaje
Sektor Ž. Javljanje z demonstracij in izjavo lahko slišite na posnetku oddaje na spletni strani Radia Študent (89.3).
Kakšne posledice ima zategovanje pasov na ženske, med njimi na lezbijke in queer osebe?
Kot vedno v časih kriz najbolj nastradajo ženske in marginalizirane
seksualne in ostale manjšine. Ženske so vedno bolj potisnjene v zasebno sfero,
že tako dobijo manj denarja za isto delo kot moški, vedno bolj se poudarja
pomen reproduktivne vloge in neplačanega gospodinjskega dela, manjšinam pa je
dodeljena vloga grešnih kozlov in dežurnih krivcev za nastalo situacijo. Kaj je
že izjavil neki poslanec: da so kvote nepotrebne, ker če ženska ne uspe priti
na vodilno mesto ali v parlament, je »pač« nesposobna, »pač« sama sebi kriva.
In lepo izbrisal dejstvo, da na žalost kvalifikacije nikoli
niso dovolj same po sebi. Zakaj morajo pri nas
ženske, ki želijo uspeti, praviloma imeti boljšo izobrazbo in pokazati boljše
rezultate kakor moški? Zakaj morajo lezbijke na delovnem mestu prikrivati, da
so lezbijke?
Da bi služabniki
kapitala v parlamentu uveljavili svoje – to pa je dokončno razrušenje socialne države in izguba načel, na katerih stoji: enakosti,
socialne pravičnosti in solidarnosti – morajo spreti ljudi med sabo, kar je
najlažje doseči tako, da za krizo okrivijo ekonomsko najšibkejše ljudi,
najrevnejše celo kriminalizirajo in jih postavijo v vlogo goljufov. Tu se
znajdemo migrantski delavci in delavke, skrbniške delavke, samohranilke in
hranilci, starejše delavke, ženske, ki zaradi bolezni ali starosti ne morejo
delati, in med vsemi njimi še posebej lezbijke in geji in vsi drugi poleg / med
in pod diktatom heteronormativnosti, tujci vseh polti, študentje in gotovo še
kdo, ki ne more preživljati sebe, kaj šele drugih. Država bi morala biti
servis za ljudi in ne obratno! Država je od ljudi, ne od trenutne koalicije, in
v njej živi veliko ljudi, ki nimajo niti državljanskih pravic ali pa so jim
bile odvzete tako kot Izbrisanim.
Kakšna je tvoja zgodba? Kako kriza in zategovanje pasov vplivata nate
osebno?
Prihajam iz kulturne "scene", zaposlena sem v galeriji. To je nevladna organizacija, ki
podporo od države in mesta dobiva prek razpisov. Že tako z svojo univerzitetno
izobrazbo dobivam minimalno polovično plačo, vsako leto znova pa vlada panika,
saj ni jasno ali bomo zmogli ohraniti delovna mesta (na katerih tako že gremo
preko svojih mej, da sploh kaj funkcionira) glede na to, da je denarja
namenjenega kulturi vedno manj. Kulturi v zvezi z ženskami pa še manj. Najhujše pa je, da jaz nikakor nisem
na najslabšem, obstaja malo morje še bolj izobraženega in izkušenega
kadra, ki mora delati prek pogodbe ali na študentske napotnice in za mizerno
plačilo.
Kako se ti zdi, da bi lahko stavkala kot prekerka ali kot nevidna
delavka?
'Prekerka' je negativen koncept,
nanaša se na to, da smo ženske žrtve sistema. Nočemo biti žrtve, a za te demonstracije
smo bolj vidne, če stavkamo kot prekerke in jasno povemo, da to nočemo biti.
Stavkam tako, da počivam. V horizontalo! (Kakorkoli stavkam in se upiram, se
upiram kot prekerka: sem pogodbena delavka, ki ji pogodbe podaljšujejo iz
meseca v mesec, od marca 2012 naprej, po omejitvi avtorskega dela v javnih
inštitucijah, pa zopet delam na študentske napotnice – ena od tistih fantomskih
študentk, ki »študira« filozofijo zato, da bi lahko jedla. Ker sem utrujena od
dela, pravim: v horizontalo ... In ko se naspim, se ne počutim
kot žrtev sistema:)
Kakšno je danes vaše sporočilo javnosti in
vladajočim strukturam? Država bi morala biti servis za svoje
državljane in tiste v stiski, ki potrebujejo podporo, in ne obratno! Saj državljani
in državljanke tvorimo državo in ne trenutna vladna koalicija. Ženske in vse queerovke in queerovci sigurno
predstavljamo vsaj 50 % prebivalstva sveta in imamo pravico sodelovati pri
izgradnji te naše polovice sveta. T. i. neoliberarni kapitalizem, v katerem
živimo, je v bistvu patriarharhalni sistem, temelječ na hegemonični moškosti in negativnem izražanju spolnosti, ki ne zatira
le ženskosti in druge oblike moškosti, ampak je tudi odgovoren za revščino,
družbeno alienacijo (odtujevanje) in razne drogam podobne odvisnosti
(konzumacija). Poleg tega ženske ta sistem poblagovlja in objektivira.
Zakaj ste se Rdeče zore in LFU pridružile avtonomnemu
antikapitalističnemu bloku in ne sindikatom?
Ker se znamo samoorganizirati. In ker ne zastopamo samo lastnih
partikularnih interesov, temveč gledamo širše od spola, ker zahtevamo pravičnost in
redistribucijo bogastva, a ker so prav tu ženske na udaru, najbolj
izpostavljene revščini, moramo gledati skozi spol, telo, seksualnost –
in od tukaj razmišljamo, kako zmanjšati svojo odvisnost od trga. Ena od taktik
preverjeno deluje: povežeš se z ljudmi, ki se borijo za iste sanje, tudi za
sanje o boljšem življenju za vse, ne zgolj za peščico bogatih, ne samo za
moške, ne samo za mlade in lepe ljudi z državljanstvom. Ali pa zgolj zato, da v
Ljubljani skupaj narediš feministični festival!
In ker sindikati pri nas ne zastopajo skoraj nikogar od
zgoraj naštetih ljudi – nočejo se pečati s pogodbenim delom, kaj šele s
tujci, razen če nanje ne pritisne – in z njimi seveda sodeluje – aktivistična
skupina kot so to storili migrantski delavci iz BiH v navezi z Nevidnimi
delavci sveta iz Socialnega centra Rog. Do vprašanja, kako se lahko
(samo)organizirajo migrantske delavke, ki so drugače kot gradbeni delavci
ločene ena od druge, ker delajo v zasebnih gospodinjstvih plačnikov ali v
nočnih klubih kot spremljevalke in plesalke, pri nas sploh še nismo prišli.
Pravim samoorganizirajo, ker bodo samo s pritiski na sindikate in pogajanji
lahko dobile njihovo podporo. Tako govorijo tudi primeri iz tujine - a samo iz
tistih držav, kjer pravna država deluje. Pri nas ji ne gre najbolje.
In ker skupaj z anarhisti pravimo: Če ne moremo živeti, ne bomo delali!
Iz njihove izjave: "Tokrat bodo sindikalne centrale protestirale proti kriznim ukrepom vlade, ki brez socialnega dialoga pomaga institucijam, krivim za krizo, namesto da bi podpirala tiste, ki so na račun njihovega delovanja nastradali - prebivalce. Protestirali bodo proti privatizaciji uspešnih državnih podjetij. In protestirali bodo proti sprejetju pokojninske reforme in reforme trga dela. (...) Kot ponavadi se nam obeta veliko govorjenja, a le malo akcije. Socialni mir ostaja, beda pa se vsako leto, mesec in teden povečuje.(...)Zato smo se v anarhistični federaciji FAO z drugimi kolektivi in posamezniki, ki prakticirajo nehierarhično delovanje od spodaj, odločili, da na ta dan, v soboto, sedemnajstega novembra, stopimo skupaj in pred moderno galerijo ob devetih formiramo blok, ki nam bo omogočil, da zastopamo sebe, da sami govorimo v svojem imenu in se sami, aktivno, zoperstavimo obstoječemu sistemu."
Ali si članica sindikata in kakšna je tvoja izkušnja
članstva/delovanja v njem?
Nisem - nikogar ni, ki bi me lahko zastopal, ne na
sindikalni ravni.
Ali in zakaj se vam zdi pomembno, da se feministično,
lezbično in queer gibanje poveže z delavskim gibanjem? Na kakšen način?
Seveda, vladajoči razred pozablja, da se nas veliko hitro približuje robu revščine ali pa
smo že tam. Skupaj smo lahko močnejši, a samo, če je med nami mogoče
sodelovanje, ki ni na račun šibkejšega, sicer ne. Glede na življenjske pogoje
med nami res ni veliko razlik: vsi smo prekerci, živimo in delamo v
negotovih razmerah glede zaposlitve, rednih prihodkov, ob tem pa kar naprej
poslušamo puhlice o pozitivnosti fleksibilnega dela in delovnih razmerij.
Vprašanje je le, za koga je to pozitivno - za zaposlene in njihove družine že
ne.
Poleg tega mladim jemljejo pravico
do izobrazbe, saj imajo neizobraženi manj možnosti in priložnosti za upor,
sploh pa če delajo non-stop za majhne denarje in vmes lahko samo
še počivajo ali pa zbirajo denar za samoplačniški obisk pri specialistu, ki ga
nujno potrebujejo, javno zdravstvo pa zaradi podpore lakomnim zavarovalnicam za
njih ne funkcionira pravočasno. Vsem nam vedno bolj primanjkuje pravica do
dostojnega življenja s socialnimi pravicami – tudi do zdravstvene oskrbe.
Kar se dogaja danes, je feminizacija dela, katere del smo ženske od nekdaj bile. Revščina se je od nekdaj povezovala z ženskostjo. Za konec pa še to: Trdimo, da je osebno in seksualno enako politično in ekonomsko.
