Menza pri koritu, March 5th (Photo JK)
More photos from the performance on Red Dawns here.
http://www.ofakollektivet.se/
"Teme življenja se enako tičejo vseh"
V okviru feminističnega in queer festivala Rdeče zore, ki se je začel sinoči in bo do ponedeljka potekal na različnih lokacijah v Metelkovi mestu, se bodo danes ob 20. uri v Menzi pri koritu predstavile tri plesalke iz švedskega feminističnega gledališko-umetniškega kolektiva ÖFA-kollektivet, Amanda Apetrea, Emma Tolander in Lisen Rosell, ki se jim je pri pogovoru pridružila še četrta, Emelie Garmén. Kolektiv ÖFA ima sicer trenutno 22 članic, ki vsaj večinoma izhajajo s področja sodobnega plesa, režije in koreografije, toda med njimi so tudi novinarke, socialne delavke, glasbenice, učiteljice in druge.
V vsakem njihovem performansu je po navadi udeleženih približno deset članic, tokratni predstavile se bodo s projektom I Ass Jazz pa je po številu nastopajočih nekoliko manjši.
Svoje dejavnosti kolektiv ne omejuje zgolj na plesne in gledališke predstave, ki tvorijo glavnino njihove dejavnosti, ukvarjajo se tudi z organizacijo klubskih večerov, publicistiko ter s prirejanjem različnih delavnic, predavanj in razstav.
Predstava I Ass Jazz, ki jo boste izvedle nocoj, je vezana na kabaret. Ali so vaše predstave tudi sicer bolj kabaretne?
Amanda Apetrea: Pri predstavi I Ass Jazz smo se mnogo bolj posvetile raziskovanju jazz baleta, muzikalov, kabareta in glasbenih spotov MTV, kot smo to počele prej. Tokrat smo se vsekakor bolj zavestno ukvarjale s to formo predvsem pri konstrukciji koreografije. Toda že v osnovi smo sestavljale predstavo iz različnih točk.
Emma Tolander: Če bi že morale govoriti o stilu predstav, ki jih delamo z ÖFA kolektivom, lahko rečem, da pravzaprav delamo s precej tradicionalnimi postopki gledaliških dramaturgij in dela na odru, čeprav jih uporabljamo precej nespoštljivo, jih prekinjamo, mešamo, trgamo.
Kako ste sploh ustanovile kolektiv?
Lisen Rosell: Začele smo kot neformalna skupina, ki se je srečevala zato, da bi se pogovarjale o vsakodnevnem življenju in delu. Najprej smo oblikovale spletno skupino in vse, kar smo na začetku počele, je bilo povezano s tem, kar smo objavljale na spletnem forumu. Še danes ta stična točka na spletu igra pomembno vlogo pri komentiranju in koncipiranju projektov.
Če si želimo komunikacije s širšo družbo, je v tem pogledu nekoliko problematično, kadar ustvarjamo javni prostor, ki ga zasedajo le ženske. Kdo sestavlja vaše občinstvo?
Emelie Garmén: Ko smo začele, smo kolektiv večinoma sestavljale ženske med 22. in 29. letom starosti, zato smo predvidevale, da delamo predvsem za ženske naše generacije. Že pri prvem performansu pa se je izkazalo, da so tematike, o katerih smo govorile na odru, zanimale za nas povsem nepričakovane skupine ljudi.
Emma Tolander: Lahko bi govorile tudi o naši zadnji premieri, ki se imenuje ÖFA skrivnosti. Bila je posebna, ker smo jo pripravile za šolajoče se otroke. Učitelji so nas na začetku spraševali, če bo performans v prvi vrsti namenjen deklicam, ker smo na odru same ženske, a izkazalo se je, da so bili dečki enako zainteresirani. Za tematiko smo vzele svoje življenjske izkušnje in izkazalo se je, da se s podobnimi situacijami lahko do neke mere poistoveti kdor koli v publiki.
Amanda Apetrea: Med delovnim procesom smo se veliko pogovarjale o tem, kaj pomeni, da so teme, ki jih obravnavamo, pogosto zelo radikalno feministične in queer. Pomembno je predvsem, da si hkrati zelo prizadevamo, da teh tem pravzaprav ne bi komentirale, da bi le uprizarjale situacije, ne da bi poskušale občinstvo poučevati o nečem.
Emma Tolander: Zanimiv komentar je ob neki priložnosti ponudila Lisen, ki se je vprašala, zakaj se nam ne zdi nič problematičnega, da so v glasbeni skupini Metallica le moški. Zakaj se ne sprašujemo, ali je njihova glasba namenjena le dečkom?
Nocojšnja predstava naj bi govorila predvsem o željah in poželenju. Ali bo imela neko jasno zgodbo, pripoved?
Amanda Apetrea: Predstava ni narativna, a mnogo se ukvarjamo s podobami, s klišeji, zato so različni deli predstave zelo jasno prepoznavni očitno je, o čem govorimo, a hkrati ne sledimo neki zgodbi. Predstava je bolj podobna nekakšnemu pobiranju koščkov tega sveta in njihovemu postavljanju na oder.
Verjetno pa vsebuje mnogo humorja?
Amanda Apetrea: Vsekakor! A čeprav izhajamo iz zelo resnih tem, smo si prizadevale, da pri tem ne bi bile ironične.
Emelie Garmén: Švedski gledališki prostor je v zadnjem času preplavljen z ironijo. In če nisi ironičen, postane občinstvo precej zmedeno, ker tega enostavno niso navajeni. Sprašujejo se, ali je to, kar gledajo, resnično ali je zgolj šala, ali želimo nekaj povedati? Zmeda je vsekakor nekaj, kar nas zanima. Vse v predstavi je pravzaprav popolnoma pretirano.
Koliko pozornosti vam namenja širša javnost? Ali so vas že kdaj povabili v priznane umetnostne institucije ali delate na margini?
Emma Tolander: Kraljevo dramsko gledališče Dramaten se je v zadnjih letih začelo nekoliko odpirati za različne eksperimente. Ponudili so nam, da en večer popolnoma samostojno oblikujemo program. Na ta način so pridobili novo publiko, mlade ljudi, ki sicer večinoma ne zahajajo v to gledališče. Tudi za nas je bila izkušnja zanimiva, čeprav se zavedamo, da Dramaten na neki način izkorišča nevladne skupine, kot je naša, za širjenje občinstva.
Ida HiršenfelderVzeto iz tiskane izdaje Dnevnika; petek, 5. marec 2010;
http://www.dnevnik.si/tiskane_izdaje/dnevnik/1042342467
