16.4 ob 21:00, TV Slovenija 1: Premiera filma Med
spoloma (2012), Špela Kuclar (scenarij, režija)
Pričujoči tekst je
komentar na slovenski dokumentarni film, ki je bil premierno predvajan na
nacionalni televiziji in ki bi lahko bil, brez zadržkov, uvrščen v našo rubriko »Sramotilni
steber«, kjer objavljamo seksistične izjave Slovencev in Slovenk. Zaradi osebnega
komentarja in dolžine teksta ga objavljam v tej obliki na našem blogu.
Dokumentarni film Med
spoloma (2012) Špele Kuclar, naj bi sodeč po napovedniku razkril kaj v
današnjem času pomeni biti ženska in kaj moški. To naj bi nam pojasnila »vrsta
uglednih strokovnjakov« in skupina dijakov gimnazije Ledina. Zgodba se vrti
okrog Petre in Davida, ki naj bi bila »tipičen par« (?!), kjer ona nima dovolj
časa za partnerja in se utaplja v delu, on pa ne razume njenih službenih
obveznosti in jo hoče imeti zase dlje časa.
Prilagam nekaj izjav iz
filma:
Dr. Franc Planinšek, plastični kirurg: »Napaka sodobne ženske osnovna je, da poskuša
vsaka od njih biti samostojna in samozadostna. To je tisto, kar masovno
kastrira moške in jaz bi svetoval vsem ženskam, da si vzamejo nekak priročnik
kako se iz alfa samice pretvorit v beta samico. Ker to je tisto kar privije
moškega k njej v objem. Namreč moški rabi slišat ''tega pa ne zmorem sama
naredit, prosim za tvojo pomoč, ker le ti znaš ta žebelj zabit v steno''«.
Dr. Andrej Perko, psiholog: »Ženska mora ustvarjati vzdušje. To je že doktor Rugelj
vedno povedal. Se pravi, mora biti v nekem smislu umetnica, ki ustvari v
družini takšno vzdušje, da bo moški se vedno z veseljem vračal domov. In je
treba to vzdušje nekak se naučit in ustvarit. In tega se ne zavedamo. In ženske
hočejo, zlasti s feminizmom, naprej ko se je razvilo in je prišlo v nek
histeričen feminizem, hočejo biti enake moškim , ne samo enakovredne,
enakopravne, ampak enake. To pa se ne da«.
Roman Vodeb, osebni svetovalec: »Zame je problematičen feminizem, feministična
ideologija. Ta pa je zagodla. Ne samo moškim, tudi ženskam. Ženske nikoli do
zdaj v zgodovini niso bile tako nesrečne kot so zdaj. Zakaj so nesrečne? Ja,
ker moški ne znajo več biti možato moški«.
»Zavidanje penisa lahko povzroči, da se ženska prelevi v moškinjo in kopira
moške vedenjske vzorce. To dela nezavedno… ta svoj manko mora premleti in potem
izhod v tej kastracijski krizi je pač ta, da uveljavi preostalo telo kot lepo... anatomija genitalij je ključna, zato, da je ženska
ženstvena, feminilna, moški pa možat, faličen, da ima dejanja, s temi dejanji
se kurči, ženska se pa kaže z lepoto telesa«.
Dr. Vesna Vuk Godina , antropologinja »Enkrat sem jaz male fantke videla, ki so se
vzgajali kot deklice. Jaz sem 15 let nazaj rekla, da ta fantek bo gej in danes
seveda je gej. Zaradi tega, ker spolnost (…)
kulturni spol dejansko ni stvar biologije, ampak je stvar učenja«.
Savina A. Ritter, učiteljica joge obraza in
nutricistka: »Žensko energijo bi
bilo verjetno najlažje opisati tako, da je podobna vodi, da je podobna nekemu
oceanu, ki se mora neprestano širiti in naloga ženske je to, da daje prostor –
sebi, svojim čustvom, moška energija pa je podobna jadrnici, ki pluje po tej
vodi , se pravi, več ima prostora za pluti, bolje je za njega«.
Seznam nebuloznih izjav iz
filma bi lahko bil še daljši, ampak mislim, da je dovolj dolg, da si lahko ustvarimo
sliko in spoznamo »grešne kozle«. Za
probleme v zvezi naj bi bil kriv feminizem (Vodeb), nerazrešen Ojdipov kompleks
(Vodeb), celo prevelika koncentracija pesticidov v ozračju (dr. Boštjan M. Zupančič)...
Če potegnemo črto, kdo je glavni krivec - glede na to, kaj so povedali »strokovnjaki«,
- pa naj bi bila to ženska, ki naj ne bi več vedela kaj je njena vloga. Ta naj
bi bila predvsem ugajanje moškemu, mu biti kvalitetna partnerka, hkrati pa
pravilno vzgajanje otrok, kar pomeni, da deklice ne smejo biti vzgajane kot možače,
dečki pa ne smejo biti poženščeni. Film je poln populističnih puhlic, ki so bolj kot ne zgrešene, preživete,
enostranske in tudi škodljive. Lahko govorimo o kvazi-feministični propagandi,
ki trdi, da so ženske nesrečne, ker so preveč svobodne in ne znajo kombinirati
kariere z zasebno sfero. To pa je v bistvu protiudarec ženskemu osamosvajanju
in prilaščanju pravic, saj ženske potiska nazaj k sprejemljivim in podrejenim
vlogam, ki so jih bile deležne pred drugo svetovno vojno. Filmu vsekakor manjka globina in protiutež
znanstvene strokovnosti, ki bi naredila dokumentarec kvaliteten in ne populistično
moralističen. Četudi avtorica filma mogoče ne deli istih mnenj s »strokovnjaki«,
ki nam v filmu pametujejo, je naredila veliko napako, ko ni podala nobene
kritike tem moralističnim teorijam. Kot pri mnogih pogovornih oddajah na
televiziji umanjkajo pravi strokovnjaki, ki se poslužujejo statističnih,
analitičnih raziskav. Na srečo, Petra, glavna akterka iz filma, ne pusti službe
in ne zanemari svojih poklicnih ambicij, ampak si partnerja prisluhnita in zgladita nesoglasja. Film se konča s
stiskanjem para na postelji, medtem ko se Petra boža po nosečniškem trebuščku. Aja,
pardon, »spoiler alert«? Mah ne, saj ste
vajeni takih osladnih koncev, kajne? Heteroseksualna partnerja bosta lahko končno zaživela v svojih življenjskih vlogah, v vlogi matere in očeta. Happy cheesy end.
Op.: V branje priporočam
še kolumno Borisa Vezjaka: http://vezjak.wordpress.com/2013/04/14/seksizem-bostjan-m-zupancica-in-njegove-sledi-na-rtv-slovenija/
Danaja Grešak
