Javni poziv za prostovoljke in prostovoljce / Call for festival volunteers

Scroll down for English version

Posebna izdaja Mednarodnega feminističnega in queer festivala Rdeče zore, 12. – 26. 10. 2013

JAVNI POZIV ZA PROSTOVOLJKE / PROSTOVOLJCE

Feministični in queerovski festival Rdeče zore vabi prostovoljke in prostovoljce k sodelovanju pri pripravi in izvedbi posebne izdaje festivala, ki se bo odvijal od 12. - 26. oktobra 2013 na različnih lokacijah v AKC Metelkova mesto in na drugih ljubljanskih prizoriščih.

Če si želiš pridobiti izkušnje pri organizaciji festivala, aktivno sodelovati pri promociji, se družiti z ustvarjalkami in ustvarjalci festivala, pomagati na performansih in drugih dogodkih ter se aktivno spoznati s feministično in queerovsko tematiko, nas kontaktiraj najkasneje do 9. oktobra 2013 na: rdece.zore@gmail.com (zadeva:PROSTOVOLJSTVO). Vabljeni tudi študenti in študentke, ki bi pri nas radi opravili študijsko prakso.

Povezava na program: http://www.rdecezore.org/?p=6936 

Rdeče Zore
KUD MREŽA, Masarykova 24, 1000 Ljubljana, Slovenija

***

Special edition of International Feminist and Queer Festival Red Dawns, 12. – 26. 10. 2013

CALL FOR FESTIVAL VOLUNTEERS

The international feminist and queer festival Red Dawns invites volunteers to help us with the preparation and implementation of the special edition of festival, which will exceptionally take place in the second half of October 2013 at various venues of AKC Metelkova Mesto, Ljubljana.

If you wish to gain experience in festival organisation, actively assist with promotion, socially interact with the festival participants, assist on various events and gain a deeper insight into feminist and queer topics and activism, please don’t hesitate to write us:rdece.zore@gmail.com (with subject: VOLUNTEERS). Deadline for the applications is 9st October 2013. Highly motivated students, who are looking for traineeship are also welcome to join us.

Link: http://www.rdecezore.org/?l=2013&lang=en

Red Dawns 
KUD MREŽA, Masarykova 24, 1000 Ljubljana, Slovenija

Komentar na seksizem in antifeminizem v slovenskem filmu Med spoloma

16.4 ob 21:00, TV Slovenija 1: Premiera filma Med spoloma (2012), Špela Kuclar (scenarij, režija)

Pričujoči tekst je komentar na slovenski dokumentarni film, ki je bil premierno predvajan na nacionalni televiziji in ki bi lahko bil, brez zadržkov, uvrščen v našo rubriko »Sramotilni steber«, kjer objavljamo seksistične izjave Slovencev in Slovenk. Zaradi osebnega komentarja in dolžine teksta ga objavljam v tej obliki na našem blogu.

Dokumentarni film Med spoloma (2012) Špele Kuclar, naj bi sodeč po napovedniku razkril kaj v današnjem času pomeni biti ženska in kaj moški. To naj bi nam pojasnila »vrsta uglednih strokovnjakov« in skupina dijakov gimnazije Ledina. Zgodba se vrti okrog Petre in Davida, ki naj bi bila »tipičen par« (?!), kjer ona nima dovolj časa za partnerja in se utaplja v delu, on pa ne razume njenih službenih obveznosti in jo hoče imeti zase dlje časa.

Prilagam nekaj izjav iz filma:

Dr. Franc Planinšek,  plastični kirurg: »Napaka sodobne ženske osnovna je, da poskuša vsaka od njih biti samostojna in samozadostna. To je tisto, kar masovno kastrira moške in jaz bi svetoval vsem ženskam, da si vzamejo nekak priročnik kako se iz alfa samice pretvorit v beta samico. Ker to je tisto kar privije moškega k njej v objem. Namreč moški rabi slišat ''tega pa ne zmorem sama naredit, prosim za tvojo pomoč, ker le ti znaš ta žebelj zabit v steno''«.

Dr. Andrej Perko, psiholog: »Ženska mora ustvarjati vzdušje. To je že doktor Rugelj vedno povedal. Se pravi, mora biti v nekem smislu umetnica, ki ustvari v družini takšno vzdušje, da bo moški se vedno z veseljem vračal domov. In je treba to vzdušje nekak se naučit in ustvarit. In tega se ne zavedamo. In ženske hočejo, zlasti s feminizmom, naprej ko se je razvilo in je prišlo v nek histeričen feminizem, hočejo biti enake moškim , ne samo enakovredne, enakopravne, ampak enake. To pa se ne da«.

Roman Vodeb, osebni svetovalec: »Zame je problematičen feminizem, feministična ideologija. Ta pa je zagodla. Ne samo moškim, tudi ženskam. Ženske nikoli do zdaj v zgodovini niso bile tako nesrečne kot so zdaj. Zakaj so nesrečne? Ja, ker moški ne znajo več biti možato moški«.

»Zavidanje penisa lahko povzroči, da se ženska prelevi v moškinjo in kopira moške vedenjske vzorce. To dela nezavedno… ta svoj manko mora premleti in potem izhod v tej kastracijski krizi je pač ta, da uveljavi preostalo telo kot  lepo...  anatomija genitalij je ključna, zato, da je ženska ženstvena, feminilna, moški pa možat, faličen, da ima dejanja, s temi dejanji se kurči, ženska se pa kaže z lepoto telesa«.

Dr. Vesna Vuk Godina , antropologinja »Enkrat sem jaz male fantke videla, ki so se vzgajali kot deklice. Jaz sem 15 let nazaj rekla, da ta fantek bo gej in danes seveda je gej. Zaradi tega, ker spolnost (…)  kulturni spol dejansko ni stvar biologije, ampak je stvar učenja«.

Savina A. Ritter, učiteljica joge obraza in nutricistka: »Žensko energijo bi bilo verjetno najlažje opisati tako, da je podobna vodi, da je podobna nekemu oceanu, ki se mora neprestano širiti in naloga ženske je to, da daje prostor – sebi, svojim čustvom, moška energija pa je podobna jadrnici, ki pluje po tej vodi , se pravi, več ima prostora za pluti, bolje je za njega«.

Seznam nebuloznih izjav iz filma bi lahko bil še daljši, ampak mislim, da je dovolj dolg, da si lahko ustvarimo sliko in spoznamo »grešne kozle«.  Za probleme v zvezi naj bi bil kriv feminizem (Vodeb), nerazrešen Ojdipov kompleks (Vodeb), celo prevelika koncentracija pesticidov v ozračju (dr. Boštjan M. Zupančič)... Če potegnemo črto, kdo je glavni krivec - glede na to, kaj so povedali »strokovnjaki«, - pa naj bi bila to ženska, ki naj ne bi več vedela kaj je njena vloga. Ta naj bi bila predvsem ugajanje moškemu, mu biti kvalitetna partnerka, hkrati pa pravilno vzgajanje otrok, kar pomeni, da deklice ne smejo biti vzgajane kot možače, dečki pa ne smejo biti poženščeni. Film je poln populističnih puhlic, ki  so bolj kot ne zgrešene, preživete, enostranske in tudi škodljive. Lahko govorimo o kvazi-feministični propagandi, ki trdi, da so ženske nesrečne, ker so preveč svobodne in ne znajo kombinirati kariere z zasebno sfero. To pa je v bistvu protiudarec ženskemu osamosvajanju in prilaščanju pravic, saj ženske potiska nazaj k sprejemljivim in podrejenim vlogam, ki so jih bile deležne pred drugo svetovno vojno.  Filmu vsekakor manjka globina in protiutež znanstvene strokovnosti, ki bi naredila dokumentarec kvaliteten in ne populistično moralističen. Četudi avtorica filma mogoče ne deli istih mnenj s »strokovnjaki«, ki nam v filmu pametujejo, je naredila veliko napako, ko ni podala nobene kritike tem moralističnim teorijam. Kot pri mnogih pogovornih oddajah na televiziji umanjkajo pravi strokovnjaki, ki se poslužujejo statističnih, analitičnih raziskav. Na srečo, Petra, glavna akterka iz filma, ne pusti službe in ne zanemari svojih poklicnih ambicij, ampak  si partnerja prisluhnita  in zgladita nesoglasja. Film se konča s stiskanjem para na postelji, medtem ko se Petra boža po nosečniškem trebuščku. Aja, pardon, »spoiler alert«? Mah  ne, saj ste vajeni takih osladnih koncev, kajne? Heteroseksualna partnerja bosta lahko končno zaživela v svojih življenjskih vlogah, v vlogi matere in očeta.  Happy cheesy end.

Op.: V branje priporočam še kolumno Borisa Vezjaka: http://vezjak.wordpress.com/2013/04/14/seksizem-bostjan-m-zupancica-in-njegove-sledi-na-rtv-slovenija/

Danaja Grešak

Izjava Rdečih zor ob 4. vseslovenski ljudski vstaji - sobota, 9. marec 2013

Festivalska infotočka Rdečih zor v Galeriji Mizzart se bo v soboto, 9. marca, ob 14.00 spremenila v zbirno mesto za feministične, lezbične in ženske iniciative, ki se želijo skupaj udeležiti Četrte vseslovenske ljudske vstaje. Ob 14:30 se bomo preselile na dvorišče AKC Metelkova mesto, od koder se bomo odpravile na Kongresni trg. Tam se bomo ob 15:00 pridružile antikapitalističnemu bloku.

Izjava Rdečih zor ob 4. vstaji

Rdeče zore se pridružujemo 4. vstaji, pri čemer zavračamo seksistična gesla, ki smo jih opazile na vseh dosedanjih protestih. Zavračamo tudi trditve, da so zahteve po spolni enakosti v trenutnih razmerah »preveč partikularne«, saj smo prepričane, da bi morala biti odprava vseh oblik razlikovanja sestavni del mednarodnega boja proti kapitalističnemu izkoriščanju, ki je obenem boj za boljši svet.

Zagovarjamo feministično politiko: emancipacijo vseh, enakost za vse in solidarnosti med vsemi ljudi. Zagovarjamo feminizem, ki bo svoje univerzalne zahteve postavljal v imenu žensk, vse dokler ne bo odpravljena ekonomska neenakost, ki temelji prav na spolnem razlikovanju, še posebej na nevidnem in neplačanem delu žensk, kamor spada tudi skrb za druge: za otroke, bolne, starejše – in podplačane moške delavce.

Na preteklih vstajah smo se pridružile antikapitalističnemu bloku, ker je z željo in zahtevo po temeljnih ekonomskih spremembah še najbližji feministični politiki, pri čemer poudarjamo, da je ekonomski sistem in kulturo potrebno spreminjati sočasno. Dokler bomo sprejemali in zvesto obnavljali patriarhalno kulturo, si ne bomo mogli zamisliti boljšega sveta.

Zavračamo tudi nacionalistične težnje po omejevanju vstajniških zahtev na državljane in državljanke Republike Slovenije. Prvič zato, ker v tej državi živi in dela veliko ljudi, ki državljanstva zaradi institucionaliziranega rasizma ne morejo dobiti, ali pa jim je bilo, tako kot izbrisanim, prav zato odvzeto. Drugič zato, ker ekonomskih težav, s katerimi se soočamo, ne moremo rešiti na nacionalni ravni, saj izvirajo iz globalnega neoliberalnega gospostva, ki dopušča zgolj in samo prost pretok blaga. Ljudje po vsem svetu se upiramo varčevanju na ramenih najšibkejših, ker smo prepričani, da ima vsakdo pravico do prostega gibanja in zato, ker se ima vsakdo pravico ustaliti – tam, kjer sploh lahko živi človeka dostojno življenje.

Nenazadnje se upiramo poskusom poenotenja vstajniškega gibanja. Prepričane smo, da je zahteva po homogenizaciji nasilnejša in nevarnejša od posameznikov in skupin, ki jih precejšen del protestnikov, z mediji in oblastjo vred, skuša diskreditirati kot “nasilne” samo zato, ker vzklikajo: “Ograja mora pasti!”

Rdeče zore se bomo na 4. vstajo odpravile z Metelkove. Zbirališče je v Galeriji Mizzart, kamor ste ob 14:30 vabljene, vabljeni vsi, ki bi na vstajo želeli oditi v naši družbi.


V branje priporočamo:

Javno pismo Barbare Korun “Ni vse zlato, kar se sveti” (6. marec 2013)

Izjava Vstaniških socialnih delavk Ograja mora past? (Facebook, 20. 2. 2013).

Manifest skupine Nič brez nas!, naslovljen Nič več brez nas žensk! (30. 1. 2013)

Zbornik Feminizam – politika jednakosti za sve (uredila Jelena Petrović in Damir Arsenijević, izdala ProFemina, Beograd, 2011)


Zemljevid AKC Metelkova mesto

"Ni vse zlato, kar se sveti" - javno pismo Barbare Korun

Odprto pismo javnosti

»Ni vse zlato, kar se sveti«


Pred dnevi sem z začudenjem v časopisih prebrala obvestilo, da je g. Taufer kot predsednik DSP v imenu cele civilne družbe in vstajnikov kot kandidata za kulturnega ministra predlagalo Vlada Žabota. Ne le, da si je vodstvo DSP z eno samo, nič kaj demokratično gesto (o tem se niso z nikomer posvetovali, niti s člani DSP, kaj šele z drugimi akterji slovenskih vstaj), simbolno prisvojilo energijo in dosežke več deset tisoč različnih skupin in posameznikov (tudi z izdajo knjižice »Tribuna DSP in civilne družbe«, ki že z naslovom in podnaslovom ter z razvrstitvijo govornikov kaže na tak poskus), za kandidata je izbralo človeka, ki je s svojim prihodom na predsedniško mesto DSP pomagal spremeniti to društvo v eno od postojank (če se metaforično izrazim) »literarne mafije« oz. »literarnih tajkunov«.

Sama sem članica DSP od leta 2000 in sem bila do konca leta 2004 v njem zelo dejavna, vodila sem različna srečanja, literarne večere, branja ipd., tako da sem razmere (in tam zaposlene) dobro poznala. S prihodom Žabota in drugih, takrat mlajših literatov (zbranih okrog Beletrine), sta se vzdušje na društvu in sama praksa delovanja zelo hitro spremenila – društvo je postalo nekakšno privatno podjetje prej imenovanih, na dnevnem redu so bili mobingi, šikaniranja (obsodbe častnega razsodišča na podlagi osebnih pisem), poslovne skrivnosti, »strogo zaupna« besedila, kršitve pravilnika in »izpuhtevanje« oz. preusmerjanje denarja, kultura dialoga pa je padla precej pod nič. (Mimogrede: zaposleni so popustili – vodja programa Vilenice je dal odpoved, dolgoletna tajnica, ah, kaj tajnica, prvi obraz in svetla duša društva, nepozabna Barbara Šubert je zbolela in umrla, druga tajnica je dala odpoved in jo odnesla z lažjo boleznijo.) Ta praksa odnosov in poslovanja (prikrivanje »poslovnega« dogajanja pred člani, favoriziranje enih in degradacija drugih ter diskriminacija žensk, nestrpnost v dialogu in popolno neupoštevanje šibkejših pri odločanju, ko gre za skupne stvari) se je v večji ali manjši meri v društvu prakticiralo še naprej tudi pod drugimi predsedniki. (Nekaj od dokumentov in analiz tega prvega dogajanja, »znanilca sprememb«, je objavljenih v Apokalipsi št. 84/85 na skoraj dvesto straneh.)

Posebno poglavje pa zasluži seksizem in mizoginizem ne samo Žabota (ki je bil za svoje seksistične izjave in obnašanje prijavljen s strani dveh mlajših delavk oz. udeleženk festivala Vilenice 2004), temveč tudi večine »upravljavcev« DSP in tudi PEN – pravzaprav je tovrstno »izničenje« obstoja, dela in pomena žensk praksa kar vsega literarnega, pa tudi družbenega in političnega polja na Slovenskem – o čemer se lahko prepriča vsak, vsaj malo bolj senzibilen človek. Zaradi uzurpacije in udušitve polja sem se odločila pred dobrim tednom izstopiti iz PEN: tam so zavrnili moje predloge za nekatere nove članice PEN (v katerem so ženske že apriori izrazito slabo zastopane), kar kaže na to, da ti »poročeni heteroseksualni domoljubni starejši moški« (cit. po Barbari Rajgelj) niso pripravljeni zares prisluhniti nikomur, ki to ni, kaj šele koga drugačnega sprejeti v vodilne vrste. Ali je tako moč voditi kulturno ministrstvo ali celo državo? – No, zoper take sem šla demonstrirat.

Nočem nikomur osebno škodovati. Namen mojega pisanja je le javnost opozoriti na to, kar vidim kot škodljivo prakso. Zanima me, ali se bo našel še kdo, ki bo spregovoril zoper tako enoumno prisvojitev celega polja? Ali pa kaj duhovitega napravil? Še bolj pa se seveda veselim drugačnih pričevanj, mnenj in analiz – takšnih, ki me bojo prepričala, da se motim in da so te stvari v resnici vse drugačne, lepše in boljše.


Ljubljana, 6. mar. 2013
Barbara Korun, pesnica, članica DSP

Plakat in program 14. festivala Rdeče zore

Avtorica plakata: Nives Marković (http://www.nivesmarkovic.com/)

Prva napoved programa v slovenščini: http://www.rdecezore.org/wp/wp-content/uploads/14.-festival-Rdece-zore-prvo-medijsko-obvestilo.pdf (PDF)

Podroben program bo v naslednjih dneh objavljen na naši spletni strani.

Vabilo na 3. ljudsko vstajo - petek, 8. 2. ob 15.00 na Kongresnem trgu

3. vseslovenska ljudska vstaja
Petek, 8. februar 2013, ob 15.00 na Kongresnem trgu

Rdeče zore se pridružujemo vstaji, pri čemer jasno zavračamo nacionalistične težnje po omejevanju vstajniških zahtev zgolj na državljane in državljanke Republike Slovenije, pa tudi seksistična gesla, ki smo jih opazile še na vseh dosedanjih vstajah.

Odločno zavračamo tudi trditve, da so zahteve po spolni enakopravnosti v trenutnih razmerah »preveč partikularne«. Menimo nasprotno: da so zahteve po odpravi vseh oblik diskriminacije neizbežno vpete v mednarodni boj proti kapitalističnemu izkoriščanju ljudi, ki je obenem boj za pravičnejšo in bolj solidarno družbo.

Veseli nas, da se bodo vstaje udeležile tudi sestrske iniciative Lezbično-feministična univerza, Vstajniške socialne delavke in Nič več brez nas žensk!

Celoten antikapitalistični blok se dobi ob 15.00 pri sidru na Kongresnem trgu.

Se vidimo!
Naj nas opazijo tudi drugi!
Rdeče zore

P.s. Spodaj je naša predelava pesmi Hej brigade Mateja Bora (besedilo) in Franca Šturma (glasba).


Feministke hitite!

Feministke, hitite
razpodite, zatrite
šoviniste, seksiste s sveta.

Vse zavedne vstanite
in se skupaj borite
za enakost, svobodo ljudi.
(2x)

Hej Rdečke, hitite
razpodite, zatrite
zatiralce naših življenj!

Naj se glas naš razlega
saj povsod že odmeva:
Gotov si! Fertik si! Dost je blo!
(2x)

Kje so meje, pregrade
za številčne brigade?
Ne, za nas ni pregrad in ne mej!

Po trgovih oblačnih
in po mestih temačnih,
vse od zmage do zmage naprej!
(2x)

Iz Maribora do Kopra,
od Trbovelj do Ptuja,
naša masa prodre kot vihar!

Če imamo blokade,
lohk’ sistem ves propade,
množica, le pogumno naprej!
(2x)

Feministke, hitite
razpodite, zatrite
šoviniste, seksiste s sveta.

Vse zavedne vstanite
in se skupaj borite
za enakost, svobodo ljudi.
(2x)

KUD Transformator vabi na delavnico Soba za ženske: Medgeneracijski spol

Vabilo na delavnico
Soba za ženske: Medgeneracijski spol

Delavnica, ki je namenjena samo ženskam, v prvi vrsti obravnava ne/enakosti med spoloma in ne/enake porazdelitve moči v družbi. Predstavlja varno sobo za raziskovanje, eksperimentiranje in deljenje osebnih zgodb ter razmislek o tem, kaj pomeni biti ženska. Pri tem bomo kot metodo uporabili tehnike, ki so znane pod imenom gledališče zatiranih ali tudi – gledališče za življenje. Namenjene so ne-igralcem in ne-igralkam, nudijo pa kreativen ter raznolik način, kako se pogovarjati o določeni temi.

Delavnica je namenjena ženskam vseh starostnih skupin in bo potekala v Mariboru in v Ljubljani.

Maribor: v petek, 15. 2. od 17.00 do 21.00 ter v soboto, 16. 2. 2013, in nedeljo, 17. 2. 2013, od 11.00 do 16.00 v prostorih MISC INFOPEKA, Pekarna-magdalenske mreže, Ob železnici 16, Maribor. Prijave zbiramo na barbara.polajnar@gmail.com do ponedeljka, 11. februarja 2013

Ljubljana: v četrtek, 21. 2. 2013, in petek, 22. 2. 2013, od 17.00 do 21.00 ter v soboto, 23. 2. 2013, in nedeljo, 24. 2. 2013, od 11.00 do 16.00 v prostorih Muzeja sodobne umetnosti Metelkova, Maistrova 3, Ljubljana. Prijave zbiramo na transformator.toslo@gmail.com do ponedeljka, 18. februarja 2013.

Delavnice bo vodila diplomirana kulturologinja Barbara Polajnar, ki je aktivna na področju gledališča zatiranih v Sloveniji in tujini ter je svoje znanje pridobivala pri priznanih mednarodnih mentorjih v tehnikah o gledališču zatiranih iz tujine. Barbara je soustanoviteljica in vodja KUD Transformator, ki v Sloveniji deluje po metodi gledališča zatiranih, v društvu pa dela tudi kot režiserka, igralka in mentorica delavnic ter izobraževanj.

Delavnica je brezplačna, podprete pa jo lahko s prostovoljnimi prispevki. Za dodatne informacije nam pišite na zgornji elektronski naslov.

Glavno izhodišče delavnice predstavlja žensko telo in zunanji označevalci, ki se vežejo na odnos »paše za oči« skozi različne aktualne medije in popularno kulturo danes. Metode, ki jih bomo uporabili, predstavljajo izkušnjo, ki raziskuje specifične situacije zatiranja, s katerimi se soočajo ženske, in ponujajo alternative, kako jih premagati. Delovni proces poteka na način izražanja osebnih pripovedi in izkušenj.

Gledališče zatiranih omogoča prostor, kjer se udeleženke počutijo varno in si lahko delijo izkušnje, mnenja in pomisleke v odprtem dialogu. Tak varen prostor udeleženkam omogoča, da sproščeno in v zaupljivem ozračju delijo svojo izkušnjo z ostalimi, pri čemer razvijajo tudi občutek in dobijo vpogled v raznolikosti 'ženske' izkušnje in tega, kaj vse je lahko oziroma pomeni biti 'ženska'.

Glede na cilje in uporabo metode se bomo ukvarjali z vprašanji, ki se vežejo na žensko telo, medije in popularno kulturo, krepitev moči, osebnostni razvoj, izključenost, neenakovredno razdelitev moči med spoloma itd.

Produkcija: KUD Transformator
Koprodukcija: Rdeče zore
Soorganizator: Muzej sodobne umetnosti
Projekt podpira ŠOU Ljubljana