sreda, 06. marec 2013

"Ni vse zlato, kar se sveti" - javno pismo Barbare Korun


Odprto pismo javnosti

»Ni vse zlato, kar se sveti«


Pred dnevi sem z začudenjem v časopisih prebrala obvestilo, da je g. Taufer kot predsednik DSP v imenu cele civilne družbe in vstajnikov kot kandidata za kulturnega ministra predlagalo Vlada Žabota. Ne le, da si je vodstvo DSP z eno samo, nič kaj demokratično gesto (o tem se niso z nikomer posvetovali, niti s člani DSP, kaj šele z drugimi akterji slovenskih vstaj), simbolno prisvojilo energijo in dosežke več deset tisoč različnih skupin in posameznikov (tudi z izdajo knjižice »Tribuna DSP in civilne družbe«, ki že z naslovom in podnaslovom ter z razvrstitvijo govornikov kaže na tak poskus), za kandidata je izbralo človeka, ki je s svojim prihodom na predsedniško mesto DSP pomagal spremeniti to društvo v eno od postojank (če se metaforično izrazim) »literarne mafije« oz. »literarnih tajkunov«.

Sama sem članica DSP od leta 2000 in sem bila do konca leta 2004 v njem zelo dejavna, vodila sem različna srečanja, literarne večere, branja ipd., tako da sem razmere (in tam zaposlene) dobro poznala. S prihodom Žabota in drugih, takrat mlajših literatov (zbranih okrog Beletrine), sta se vzdušje na društvu in sama praksa delovanja zelo hitro spremenila – društvo je postalo nekakšno privatno podjetje prej imenovanih, na dnevnem redu so bili mobingi, šikaniranja (obsodbe častnega razsodišča na podlagi osebnih pisem), poslovne skrivnosti, »strogo zaupna« besedila, kršitve pravilnika in »izpuhtevanje« oz. preusmerjanje denarja, kultura dialoga pa je padla precej pod nič. (Mimogrede: zaposleni so popustili – vodja programa Vilenice je dal odpoved, dolgoletna tajnica, ah, kaj tajnica, prvi obraz in svetla duša društva, nepozabna Barbara Šubert je zbolela in umrla, druga tajnica je dala odpoved in jo odnesla z lažjo boleznijo.) Ta praksa odnosov in poslovanja (prikrivanje »poslovnega« dogajanja pred člani, favoriziranje enih in degradacija drugih ter diskriminacija žensk, nestrpnost v dialogu in popolno neupoštevanje šibkejših pri odločanju, ko gre za skupne stvari) se je v večji ali manjši meri v društvu prakticiralo še naprej tudi pod drugimi predsedniki. (Nekaj od dokumentov in analiz tega prvega dogajanja, »znanilca sprememb«, je objavljenih v Apokalipsi št. 84/85 na skoraj dvesto straneh.)

Posebno poglavje pa zasluži seksizem in mizoginizem ne samo Žabota (ki je bil za svoje seksistične izjave in obnašanje prijavljen s strani dveh mlajših delavk oz. udeleženk festivala Vilenice 2004), temveč tudi večine »upravljavcev« DSP in tudi PEN – pravzaprav je tovrstno »izničenje« obstoja, dela in pomena žensk praksa kar vsega literarnega, pa tudi družbenega in političnega polja na Slovenskem – o čemer se lahko prepriča vsak, vsaj malo bolj senzibilen človek. Zaradi uzurpacije in udušitve polja sem se odločila pred dobrim tednom izstopiti iz PEN: tam so zavrnili moje predloge za nekatere nove članice PEN (v katerem so ženske že apriori izrazito slabo zastopane), kar kaže na to, da ti »poročeni heteroseksualni domoljubni starejši moški« (cit. po Barbari Rajgelj) niso pripravljeni zares prisluhniti nikomur, ki to ni, kaj šele koga drugačnega sprejeti v vodilne vrste. Ali je tako moč voditi kulturno ministrstvo ali celo državo? – No, zoper take sem šla demonstrirat.

Nočem nikomur osebno škodovati. Namen mojega pisanja je le javnost opozoriti na to, kar vidim kot škodljivo prakso. Zanima me, ali se bo našel še kdo, ki bo spregovoril zoper tako enoumno prisvojitev celega polja? Ali pa kaj duhovitega napravil? Še bolj pa se seveda veselim drugačnih pričevanj, mnenj in analiz – takšnih, ki me bojo prepričala, da se motim in da so te stvari v resnici vse drugačne, lepše in boljše.


Ljubljana, 6. mar. 2013
Barbara Korun, pesnica, članica DSP


Ni komentarjev: