Javno pismo Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje

Vlačilke čolnov*

Ljubljana, 2. april 2012

Javno pismo Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje

Slovenski prostor trenutno zaznamujejo 'pobude', ki tako kulturi, visokemu šolstvu kot ženskam in njihovi pravici do enakih možnosti ne kažejo svetle prihodnosti. Okrog 8. marca nas je presenetila še novica o nameri ukinitve Urada za enake možnosti. Zaradi vsega naštetega menimo, da je nastopil čas za pobude in različne aktivne pristope k reševanju problema premajhne zastopanosti žensk v kulturnem prostoru in izobraževalnih institucijah.

Že hitri pregled števila trenutno zaposlenih profesoric kot tudi pogled v zgodovino akademije (situacija je še radikalnejša, ko govorimo o oddelkih slikarstvo in kiparstvo) pokažeta, da obstaja nesorazmerje med zaposlenimi profesoricami in profesorji, ki je v prid slednjim. Bojimo se, da lahko na podobno neuravnoteženost naletimo tudi ob pregledu študijskih vsebin. Ker menimo, da lahko senat ALUO spremeni obstoječe stanje, ga pozivamo k hitremu ukrepanju. Javno odpiranje tega vprašanja in aktivno sodelovanje ter oblikovanje ukrepov za spremembe je za akademijo nujno, če želi stopati v korak s časom, saj je enakopravna zastopanost žensk v javnih institucijah civilizacijski dosežek, ne privilegij.

Svojo pobudo smo oblikovale v tri širše sklope, ki obravnavajo različne problematike, za katere menimo, da bi se jim morala ALUO aktivno oziroma aktivneje posvetiti:

UMETNICE V KURIKULUMU

Akademiji želimo približati vprašanje feminizma in prisotnosti oziroma odsotnosti umetnic v umetnostni zgodovini, kritiki in institucijah; naj gre za število umetnic v muzejskih in galerijskih zbirkah, za njihovo prisotnost na različnih razstavah ali za njihovo prisotnost v učnih načrtih izobraževalnih ustanov. Predvsem slednja zadeva ALUO.

Kot vemo, so umetnice v večini umetnostno-zgodovinskih pregledov povsem neupravičeno še vedno zapostavljene. Feministična teorija in praksa tujih in slovenskih umetnic je to že zdavnaj in večkrat izpostavila. Očitno pa opozoril še vedno ni dovolj, saj je stanje v umetniškem svetu še vedno neenako in neuravnoteženo. Angažiranost ALUO kot vodilne slovenske institucije, ki skrbi za izobraževanje umetnic in umetnikov, je zato ključna, saj lahko na tem področju stori zelo veliko.

Na mnogih tujih akademijah poleg predmetov kot so likovna teorija in umetnostna zgodovina poznajo predmete kot so feministične študije, študije spolov (Gender Studies), študije vizualne kulture in druge predmete, ki spodbujajo kritično mišljenje. Ti predmeti med drugim izpostavljajo problem ne/vidnosti umetnic, izprašujejo stereotipne predstave o 'umetniku–geniju' ter problematizirajo pogoje, v katerih so umetnice vidne oziroma prisotne in v katerih niso. Poleg naštetega se ukvarjajo z vprašanji kot: zakaj so nekatere umetniške prakse zanemarjene? Ali je prisotnost in poveličevanje določenih (zahodnih belih moških) umetnikov kot 'genialnih' nosilcev umetniških smeri in določenih kritikov kot edinih razlagalcev umetnosti res upravičena in edina možna smer v teoriji in praksi umetnosti? Kakšni so pogoji za delo v umetnosti in kako se pomen in pomembnost umetnosti zgodovinsko, kulturno in politično definira? Odgovori na ta vprašanja lahko vplivajo na stopnjo vidnosti umetnic v umetniškem prostoru, hkrati pa prispevajo k celovitejšemu razumevanju umetnosti in umetniškega sistema.

ALUO pozivamo, da zgornji tematiki posveti pozornost, in da razmisli tudi o naslednjih vprašanjih:

• Zakaj zgoraj navedenih predmetov ne najdemo na ALUO? Drugače rečeno: ali študijski načrt predvideva spremembe v opisani smeri?
• Ali se vsi profesorji in profesorice na akademiji zavedajo navedene problematike in o njej javno polemizirajo?

PROFESORICE

Kot smo že omenile, je navzočnost profesoric na akademiji izredno nizka. Če pogledamo čez Karavanke, vidimo, da obstajajo prakse in ukrepi, ki na različne načine izboljšujejo obstoječa nesorazmerja. Nekatere države se v praksah zaposlovanja profesoric poslužujejo metode kvot in drugih ukrepov pozitivne diskriminacije, zato na akademijo apeliramo, da preuči trenutno stanje in zanj poišče vzroke ter rešitve.

V zvezi s tem je, tako menimo, potrebno obravnavati naslednja vprašanja:

• Ali se za profesorsko mesto na ALUO prijavi enako število žensk in moških? Če se ne, ali ALUO naredi karkoli, da bi k prijavi spodbudila več profesoric? Kaj naredi? In če ne ukrepa: zakaj ne?
• Ali ALUO strokovnjakinje s področja umetnosti na akademijo vsaj občasno povabi kot gostujoče predavateljice?
• Nekatere slovenske umetnice in teoretičarke poučujejo na drugih izobraževalnih ustanovah v tujini in v Sloveniji. Ali to dejstvo ne kaže na to, da interes za poučevanje med slovenskimi umetnicami in teoretičarkami vendarle obstaja?
• Ali ima ves pedagoški kader na ALUO primerne pogoje za delo?

NEPEDAGOŠKI KADER

Nenazadnje se sprašujemo, ali ima tudi nepedagoški kader na ALUO primerne pogoje za delo. Eno od neustrezno rešenih oziroma nerešenih vprašanj na akademiji zadeva način zaposlovanja modelk in modelov za študijske potrebe. Kako jih zaposlujete in kakšne delovne pogoje jim nudite? So delovni pogoji za ves nepedagoški kader na ALUO vselej ustrezni?

Pobudo podpirata kolektiva Mednarodnega feminističnega in queerovskega festivala Rdeče zore in Red Min(e)d (projekt Bring In Take Out Living Archive), saj je javno pismo nastalo med letošnjimi Rdečimi zorami v pogovorih med umetnicami, aktivistkami, teoretičarkami in drugimi udeleženkami festivala.

Oba kolektiva sta javno pismo objavila na svojih spletnih straneh; ne le zato, ker je akademija javna institucija in zato problematika in odgovornost za njeno rešitev zadeva širšo javnost, temveč tudi zato, ker menimo, da bi bil razmislek o navedenih vprašanjih dobrodošel še v kakšni drugi javni umetniški in/ali visokošolski instituciji v Sloveniji.

V upanju na čim hitrejše spremembe vas lepo pozdravljamo,

Ana Čigon

Festival Rdeče zore

Kolektiv Red Min(e)d


* Montaža Nike Avtor Vlačilke čolnov. K sliki (in na splošno) priporočamo branje Bertolda Brechta!


O slikarstvu in slikarjih
K Me-tiju je prišel mlad slikar, čigar oče in bratje so vlekli čolne. Razvil se je naslednji pogovor: “Tvojega očeta, ki vleče čolne, ne vidim na tvojih slikah.”
“Naj slikam le svojega očeta?”
“Ne, lahko bi bili tudi drugi, ki vlečejo čolne, toda na tvojih slikah ne vidim nobenega.”
“Zakaj pa bi morali biti ravno tisti, ki vlečejo čolne? Ali ne obstaja še marsikaj drugega?”
“Gotovo, toda tudi nobenih drugih ljudi ne vidim na tvojih slikah, ki bi veliko delali in dobivali nizko plačilo.”
“Ali ne smem slikati tega, kar hočem?”
“Seveda, toda kaj hočeš? Tisti, ki vlečejo čolne, so v strašnem položaju, pomagati jim hočemo oziroma moramo jim hoteti pomagati, ti poznaš položaj, znaš slikati, pa slikaš sončnice. Je to sploh opravičljivo?”
“Saj ne slikam sončnic, temveč črte in madeže in občutke, ki jih imam od časa do časa!”
“So to vsaj občutki, ki zadevajo strašni položaj tistih, ki vlečejo čolne?”
“Morda.”
“Pozabil si torej nanje in se spominjaš le še svojih občutkov?”
“Sodelujem pri razvoju slikarstva!”
“In ne pri razvoju tistih, ki vlečejo čolne?”
“Kot človek sem v društvu Mi-en-leha, ki želi odpraviti izkoriščanje in zatiranje, toda kot slikar razvijam oblike slikarstva.”
“To je tako, kako da bi rekli: “Kot kuhar zastrupljam jedi, toda kot človek kupujem zdravila. Položaj tistih, ki vlečejo čolne je tako strašen, ker ne morejo čakati. Preden se bo vaše slikarstvo razvilo, bodo že pomrli od lakote. Ti si njihov sel, pa se predolgo učiš govoriti. Občutiš nekaj splošnega, toda ljudje, ki vlečejo čolne in ki so te poslali po pomoč občutijo nekaj posebnega, namreč lakoto. Ti veš nekaj, česar mi ne vemo, vendar nam sporočaš to, kar že vemo. Kaj to pomeni: učiš se ravnati s tušem in čopičem, čerpav nimaš nobenega posebnega namena? Z njima je namreč težko ravnati prav tedaj, ko hočemo izrazit nekaj posebnega, izkoriščevalci govorijo o tisočerih stvareh, izkoriščani pa o izkoriščanju. Slikaj ljudi, ki vlečejo čolne!”

Bertold Brecht