ponedeljek, 08. marec 2010

Irena Tomažin & Liz Allbee(Slovenia/USA/Germany)

Foto: JK
More pictures from the performance on Red Dawns here.

Ocena
Koncert improvizirane glasbe

Petje, grleni zvoki, tleski

Liz Allbee & Irena Tomažin Menza pri koritu Metelkova mesto, Ljubljana 6. 3. 2010

Enajsti mednarodni festival Rdeče zore je tudi letos v različnih prostorih Metelkove razprostrl številne vsebine, ki se dotikajo feminističnih in queer vsebin na ravni umetnosti, teorije in delavnic ali – kot v primeru improvizatorskega glasbenega srečanja domače vokalistke Irene Tomažin in v Berlinu ustvarjajoče ameriške trobilke Liz Allbee – zgolj »ženske« ustvarjalnosti.

Znotraj konteksta svobodno improvizirane glasbe, v katerega se umešča koncert, lahko v glasbi in zunaj nje razbiramo odnose podrejanja, ki vznikajo iz spontanosti dogodka, še posebno, če se v nastop vpne tudi performativna gesta, kot v primeru pričujočega dueta. Irena Tomažin, na sledi glasu, ki izstopa iz pomenskega horizonta govorice (a hkrati v polju glasbe vstopa v pomenskost, prav tako v polju dediščine zvočne poezije), in Liz Allbee na presečišču šuma in artikulirane glasbene govorice trobente (Allbee ima izkušnje tako z delom ob Anthonyju Braxtonu in Fredu Frithu kot z udejstvovanjem v sodobni elektroakustični improvizirani glasbi) sta vzpostavili navidezno krhko tvarino, prepleteno z gesto, iskanjem sozvočij (predvsem v uvodnem delu nastopa z dolgimi, rahlo variiranimi toni, vpetimi v daljše premolke), odbijanj, presečišč, dvogovorov in vrzeli. V zadnjih dveh so v nastop vdrli tako dialoškost in imitacija na ravni zvoka ter odzivi na okolje, ki so delovale prej zabavno kot posiljeno, predvsem pa so bile smelo umeščene v nastop, ki ga je ohlapno zaokrožila performativna gesta (na ravni giba in postavitve v prostoru). V njej vedno tli potencialna nevarnost, da se glasbeno-zvočna govorica sprevrže in zdrkne v nastopaštvo.

Vendar sta Liz Allbee in Irena Tomažin v »vmesju« vdiha in izdiha, spleta glasbene in zunajglasbene govorice (toni, petje, grleni zvoki, tleski, hropenje, kriki na ravni glasu in toni, pridušeni toni, grgljavost in šumi, poki ob raztelešeni trobenti) tudi s posluhom za postopno grajenje, umeščenost in izven idej, utelešenih v zvoku, v primerni kratkosti nastopa kljub nihanjem ohranili vso intenzivnost, ki se je med njima razprla.

Luka Zagoričnik

Vzeto iz tiskane izdaje Dela; petek, 12. marec 2010; http://www.delo.si/tiskano/html/20100312/Delo/0

Ni komentarjev: